http://zapiskiobesedi.blogspot.com/

Naj iz studenca Učlovečene Besede vedno črpamo tolažbo, spodbudo in veselje. Vsega tega vam želim v teh praznikih in v letu, ki prihaja!

Matjaž

Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi. (1 Kor 1,22–25)

V ospredju krščanstva je sporočilo o križanem Mesiju. Izraelov obljubljeni vladar nemočno umre na križu. Ta trenutek popolne šibkosti se izkaže za trenutek vstopa Božje moči v svet. Življenje je samo po sebi Božji dar, saj ne izhaja iz sebe, temveč od Boga stvarnika. Toda skrivnost življenja se najbolj presenetljivo razkrije v trenutku šibkosti in poraza. Ta poraz se namreč izkaže za resnično zmago in ta smrt se pokaže za smrt smrti – za zmago življenja.

Križani Mesija Jezus zato predstavlja novo etiko, ki postavlja na glavo in spodkopava naše vsakodnevne, uveljavljene nazore, ki moč razumejo kot dominacijo, trdno postavljenost, oblast ipd. Biblična etika že v Stari zavezi, še bolj pa v Novi, v nasprotju s tem pred nas postavi odnos do šibkih. Naj bo to začetek ali konec človeškega življenja ali pa “šibkost”, ki nas doleti sredi življenja: ko smo revni, bolani, zatirani ali marginalizirani, ko smo drugačne narodnosti, religije, nazorov itn.

Jezus pravi, da nas srečuje prav v tej človeški šibkosti: v lačnih, žejnih, tujcih, nagih (prim. Mt 25,35–36). Zagotavlja nam, da nas v tej ljubezni in skrbi za vsako človeško življenje prav v času njegove šibkosti srečuje on sam. Za to nas osvobaja moč dobre novice o Jezusu.

www.svetopismo.si/zivljenjezjezusom.html

Vabljeni k branju in h komentiranju.

http://kud-logos.si/2011/11/19/jezusova-socialna-kritika/

Na isti strani je objavljen tudi zvočni zapis “delavnice”, ki sva jo pred “Bojzo” imela na to temo skupaj z Nenadom iz ZVEŠ-a:

http://kud-logos.si/2011/11/19/pogovor-pred-borzo/

Matjaž Črnivec

Barth: Razodetje

V njem je izražena Barthova teologija radikalne drugačnosti Božjega razodetja, ki se po njegovem mnenju povezuje z vsebino trditve, da je Bog “Gospod”.

Jezus želi, da se vnaprej vprašamo, kaj nam je pomembno. Želi, da se pripravimo na pot z njim. Ljubezen in navezanost nanj naj bi bila tako močna, da ob tem vse drugo zbledi. Tukaj seveda govorimo o konkretni ljubezni: kaj nas vsak dan okupira, skrbi, razveseljuje, zaposluje naše misli, vodi naša dejanja.

O bratski ljubezni pa ni treba, da vam pišemo: vas same je Bog poučil, da ljubite drug drugega. (1 Tesaloničanom 4,9)

Kako se lahko bolj prepustimo Božjemu “poučevanju”?

Bog je naše zaupanje in moč,
gotova pomoč v nadlogi, ki nas je zadela.
Zato se ne bomo bali, čeprav se zemlja trese
in čeprav gore padejo v sredo morja,
najsi morje divja in poganja velike valove
in se od nemira podirajo gore. Sela.
Vseeno bodo vodni potoki razveselili Božje mesto
in prebivališče Najvišjega.
Bog je sredi njega, zato bo obstalo,
Bog mu bo zgodaj zjutraj pomagal.
Pogani so divjali, kraljestva so se vzdigovala,
on pa se je dal slišati in zemlja je razpadla.
Gospod vojske je z nami,
Bog Jakobov je naša obramba. Sela.
Pridite in poglejte dela Gospoda,
ki je naredil takšno razdejanje na zemlji.
Po vsem svetu je umiril vojskovanje,
lok je strl, sulico razlomil in vozove je sežgal z ognjem.
Mirno stojte in spoznajte, da sem jaz Bog,
povišan bom med pogani na zemlji.
Gospod vojske je z nami,
Bog Jakoba je naša obramba. Sela.

Ko je torej videl Gospod, da se množi hudobnost človekova na zemlji, in da so vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas, je bilo žal Gospodu, da je naredil človeka na zemlji, in bolelo ga je v srce. …

Ali Noe je našel milost v očeh Gospodovih … z Bogom je hodil Noe neprestano. (1 Mz 6,5–6.8.9 CHR)

“Neprestano hoditi z Bogom” je lepa religiozna fraza, toda kaj v resnici pomeni? Kako bi to izgledalo danes, v 21. stoletju?

“Popolnost dosegamo z aktivnim in pozitivnim naporom, da iz resnično slabega izvlečemo resnično dobro.”
(Dorothy Sayers)

http://tvslo.si/predvajaj/ars-humana/ava2.103596744/

Teme: (malce drugačna) krščanska zgodovina, krščanko sporočilo v kontekstu drugih religij in duhovnosti, misijoni, zakaj je krščanstvo preživelo kolonialne gospodarje in značilnosti krščanstva, ki raste in cveti na globalnem Jugu.

»Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate …  Moja hrana je, da uresničujem voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4,32.34).

Kaj resnično nasiti človeka? To, da udejanja Božjo voljo. In se tega zaveda. “Popolni” smo, ko smo “povsem gotovi v vsem, kar hoče Bog” (Kol 4,12). To je Kristusova skrivnost – človek, ki dela to, kar želi Bog. In pri tem uživa neizrekljivo svobodo. To skrivnost nam Duh razkriva korak za korakom, kolikor mu dopuščamo. Zato molimo:

Zgôdi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh …

Hočem namreč, da veste, kako zelo se moram bojevati za vas, za one v Laodikeji in za vse, ki me osebno niso videli, da bi potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni, imeli vse bogastvo gotovosti v dojemanju in bi globoko spoznali Božjo skrivnost, Kristusa. (Pismo Kološanom 2,1-2)

Kristus je skrivnost Božjega načrta za človeško zgodovino. Njegova nova oblast se zdaj razodeva tem, ki verujejo. Za to je potreben boj v molitvi in v oznanjevanju evangelija. Sad nove oblasti je ljubezen in gotovost v dojemanju Božje volje.

»… da bi bil za narode liturg Mesija Jezusa, ki z Božjim evangelijem opravlja duhovniško službo, da bi narodi postali Bogu prijetna daritev, ki jo posvečuje Sveti Duh« (Pavel v Pismu Rimljanom 15,16).

»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobražajte s pomočjo prenove svojega uma, da boste ugotavljali, kaj je Božja volja, dobra, všečna in popolna.« (Pismo Rimljanom 12,1–2)

»Na Gospodov dan se zberite, lomite kruh in se zahvaljujte, najprej pa priznajte svoje prestopke, da bo vaša žrtev čista. In kdor se prepira s svojim bližnjim, naj se vam ne pridruži, dokler ni dosegel sprave, da bi vaša žrtev ne bila oskrunjena. O njej je namreč Gospod rekel: ‘Na vsakem kraju in času naj se mi daruje čista žrtev, kajti velik kralj sem, govori Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.’« (Didahe 14; prost navedek iz Malahija 1,11.14)

»Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in liturgiji vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.« (Pavel v Pismu Filipljanom 2,17)

Dali: Kristus iz Vallesa

Iz teh in drugih zgodnjekrščanskih besedil nam vstaja pred očmi slika velikega žrtvovanja oziroma daritve, ki zaobjema ves svet in vse čase. Gre za nenehno vesoljno bogoslužno dejanje, osrediščeno v Kristusovi smrti na križu pod Poncijem Pilatom in katerega druga stran je njegovo vstajenje od mrtvih. Ta holokavst, celostna žgalna daritev, ki zgori do konca, ima svojo zgodovinsko in geografsko os, okrog katere se vrti, in jedro, iz katerega se širi v »vse kraje in čase«, v »povsod« in »vselej«. V to skrivnostno navzoče dogajanje, poslušno odgovarjanje in mistično resnično bogoslužno dejanje smo povabljeni vsi in sicer po evangeliju. Klic Kristusovega evangelija je jasen: »Spreobrnite se, hodite za menoj, sprejmite svoj križ, kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (prim. Mt 4,17.19; 10,38.39; Jn 12,26).

Ko se kristjani zberemo k bogoslužju, ponavzočimo prav to dogajanje: prinesemo ne to ali ono ampak sebe, svoje »telo«, svoje življenje, vse, kar smo in kar si želimo biti, svojo preteklost in prihodnost, in to darujemo, žrtvujemo Kristusu, ki je navzoč tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. S tem – edino s tem – potrjujemo in priznavamo, da je on Gospod. To je smiselno oziroma »logično« bogoslužje. Tako postanemo udeleženi v Kristusovi žrtvi, ki odzvanja po vsem vesolju, v kozmični spravi (prim. Kol 1,20) in njenem sadu – v novem, nesmrtnem življenju. In v to vesoljno dogajanje naj vabimo tudi ostale. Če je bilo glavno starozavezno bogoslužje predvsem žrtvovanje, je prav tako tudi v novi zavezi (prim. 1 Pt 2,5) – s tem, da gre zdaj zares: prej so žrtvovali nekaj svojega, zdaj žrtvujemo samega sebe.

Darujemo vse, kar nam je dragoceno, in tudi vse, česar se bojimo: svojo tesnobo, stisko, omejenost, grenkobo, grešnost, slabotnost, skrušenost, kajti »moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš« (Ps 51,19). »Seje se v nečasti, vstaja v slavi; seje se v slabotnosti, vstaja v moči« (1 Kor 15,43). To je najčistejše spreobrnjenje: priznanje grešnosti in temeljne bivanjske nemoči, pomanjkljivosti in odvisnosti, ne-samoutemeljenosti.

To daritev »posvečuje Sveti Duh«: za to je poslan, v njej je prisoten. Pripravimo in prinesemo svojo daritev in nato čakamo – da prideta Duh in ogenj iz nebes, ki ju pošilja Mesija. Sveti Duh pride, nas použije in prežame ter se naseli v nas. To prebivanje Duha je bilo za prve kristjane osnovno dejstvo odrešenosti, »ara« prihodnjega sveta, nekaj tako konkretnega in očitnega, da so se na to lahko sklicevali pri teološki argumentaciji (prim. Rim 8,9.11; Gal 3,2.5). To očitno prebivanje ponovno pridobivamo v tem žrtvenem dejanju. Zato je na drugi strani te daritve veselje in mir Kraljestva, ki presega vsak um (prim. Rim 14,17; Flp 4,7).

Evharistija oziroma Gospodova večerja je epifanija in konkretizacija tega žrtvenega gibanja, ki gre skozi vse vesolje; je simbol, ki posrka vase vso realnost in ki je sam resničnejši od nje, ker jo definira in vzpostavlja ter dela razvidno. Kristus se enkrat za vselej večno žrtvuje in mi se žrtvujemo z njim. »Z njim trpimo, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17). Smemo se žrtvovati. Lahko damo sebe, da prejmemo Kristusa. Umiramo in tako zares živimo. Mi smo njegovo telo. On se žrtvuje v nas in mi prek njega. In od zlomljenega telesa nam prihaja hrana večnega življenja. »Kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu« (1 Jn 4,17). To je Kristus, Božji Sin. Takšni naj bi bili mi v resnici. Takšen je svet, ki ga je ustvaril.

»Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo.  Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« (Mt 6,22-23)

In v prevodu “The Message”:

Tvoje oči so okna v tvoje telo. Če z občudovanjem in vero na široko odpreš svoje oči, se tvoje telo napolni s svetlobo. Če pa mežikaje živiš v pohlepu in nezaupanju, je tvoje telo vlažna klet. Kako temno življenje imaš, če na svojih oknih potegneš žaluzije!

Ta Jezusov izrek lahko razumemo kot spodbudo, kako naj “gledamo” – na svet, na sebe in na vse, kar se nam dogaja. Če je naš pogled zatemnjen s skrbmi, užaljenostjo, grenkobo, jezo in pohlepom, se pogrezamo v vedno globljo temo. Če pa dopustimo Jezusu, da razsvetljuje naše oči (prim. Ef 1,18 itn.), bo vse svetlo – celo to, kar bi bilo sicer temno in težko, ker njemu “tudi tema ni temna” (Ps 139,12) in on “razsvetljuje našo temo” (Ps 18,19).

Nekateri pravijo, da je življenje 90% odvisno od tega, kako gledamo na stvari, in le 10% od stvari samih. Tudi če se s številkami ne strinjamo, je v tem pomemben drobec resnice.