15 tez

Wolfgang Simson

Predinformacija k petnajstim tezam

Bog spreminja Cerkev, to pa bo spremenilo tudi svet. Milijoni kristjanov po vsem svetu čutijo, da se pripravlja nova in presenetljiva reformacija. Pravijo: “Cerkev, kakršno poznamo, je ovira za Cerkev, kakršno hoče Bog.”

Nenavadno mnogo kristjanov čuti, da jim Bog govori to isto stvar. Tako nastaja nova kolektivna zavest o tisočletja starem razodetju, poraja se nov skupinski odmev. Prepričan sem, da naslednjih 15 tez podaja del tega, “kar Duh govori cerkvam” danes. Za marsikoga je to le kot pest velik oblak na Elijevem obzorju – drugi pa že stojijo sredi deževnega naliva.

15 tez za re-inkarnacijo Cerkve

1. Krščanstvo naj bo način življenja, ne pa zaporedje religioznih prireditev!

Še preden so učence Jezusa Kristusa poimenovali za kristjane, so jih imenovali “pot”. Eden izmed vzrokov za to je bil, da so dobesedno odkrili pot življenja. Odsev bistva krščanske Cerkve pač ne more biti le stalno zaporedje religioznih predstav v cerkvenih prostorih, ki so posebej rezervirani za srečanja z Bogom, kakršne nam ponujajo poklicni kleriki. Predvsem gre za vsakdanji preroški način življenja učencev Jezusa Kristusa, ki kot duhovne, razširjene velike družine živijo odgovore na vprašanja, ki jih postavlja družba – in sicer tam, kjer je to najbolj pomembno: doma.

2. Čas je, da se spremeni sistem!

Pravoslavna cerkev je v obdobju po Konstantinu Velikem v 4. stoletju s prilagajanjem religioznemu duhu časa prevzela bistvene lastnosti starozaveznega religijskega sistema, skupaj z duhovniki, oltarjem, krščanskim templjem (katedralo), kadilom in osnovnim vzorcem bogoslužja, ki je bil podoživljanje dogajanja v judovskem templju.Rimskokatoliška cerkev je ta sistem prevzela in ga pozneje uzakonila. Luter je sicer reformiral vsebino evangelija, značilno pa je, da je pustil strukturo in zunanjo obliko “Cerkve” nespremenjeno. Svobodne cerkve so cerkveni sistem sicer osvobodile od države, baptisti so ga krstili, kvekerji so ga temeljito očistili, vojska rešitve ga je oblekla v uniformo, binkoštniki so ga mazilili in karizmatiki obnovili, vendar pa ga vse do danes nihče ni spremenil. Toda sedaj je prišel čas prav za to.

3. Tretja reformacija

Luter je s ponovnim odkritjem evangelija odrešenja “le po milosti in verovanju” sprožil reformacijo Cerkve, reformacijo teologije. V 18. stoletju je prišlo v gibanjih, kot npr. v Moravski bratovščini, do ponovnega odkritja novega osebnega odnosa posameznika do Boga. To je vodilo v reformacijo duhovnosti, v drugo reformacijo. Zdaj pa gre Bog še dalje in se dotika osnovne oblike Cerkve, s čimer sproži tretjo reformacijo, reformacijo strukture.

4. Od cerkvenih hiš do hišnih cerkva

Od časov Nove zaveze pojem “Božja hiša” ne obstaja več. Bog ne živi v templjih, ki so jih zgradile človeške roke. Cerkev je Božje ljudstvo. Zato domuje Cerkev natančno tam kjer domujejo ljudje – v stanovanjskih bivališčih. Tam si Jezusovi učenci medsebojno delijo življenje v moči Božjega Duha, tam skupaj obedujejo. Pogosto celo brez obotavljanja prodajo osebno imetje in delijo z drugimi ljudmi duhovni blagoslov. Sredi življenjskega dogajanja drug drugega učijo, kako se lahko človek najbolje uskladi z osnovnimi duhovnimi zakoni Boga, in sicer ne s profesorskimi predavanji, marveč dinamično, v stilu vprašanj in odgovorov. Tam molijo, krstijo in prerokujejo drug drugemu. Tam lahko odložijo maske in celo priznavajo grehe, ker pridobivajo novo kolektivno identiteto; ker se medsebojno ljubijo, čeprav se poznajo; ker se medsebojno vedno sprejmejo in si odpuščajo.

5. Preden cerkev začne rasti, se mora najprej pomanjšati

Večinoma so cerkvene skupnosti enostavno prevelike, da bi lahko resnično nudile prostor za skupnost. Tako so postale “skupnosti brez skupnosti”. Novozavezne cerkve so bile praviloma majhne skupine, ponavadi od petnajst do dvajset ljudi. Rast se ni vršila z aditivnim napihovanjem v velike, stacionarne skupnosti, ki napolnjujejo katedrale in ki štejejo od dvajset do tristo ljudi, marveč kot gibanje z multiplikativno rastjo v širino, pri čemer so se hišne cerkve delile, čim so dosegle organsko mejo od petnajst do dvajset ljudi. Takšna multiplikativna rast baze je kristjanom omogočila, da so se zbirali tudi kot veliki slavilni zbori mestnih razsežnosti, npr. v Salomonovem stebrišču templja v Jeruzalemu. Tipična krščanska skupnost današnjega časa je v primerjavi s tem le žalosten kompromis. Gledano statistično ni več hišna cerkvena skupnost, zbor slavljenja pa tudi še ni. S tem ostaja brez dveh dinamičnih lastnosti, ki ju je zanjo predvidel njen Ustanovitelj, namreč brez družinskega vzdušja medsebojnih odnosov in brez elektrizirajočega velikega zbora, ki pritegne kot magnet.

6. Od enopastorskega sistema do strukture skupinskega vodstva

Krščanske cerkvene skupnosti ne vodi več posameznik, kot npr. pastor, marveč starešina, ki jo spremlja kot moder družinski oče, ki stoji blizu realnosti. Z organsko povezavo starešin s tako imenovanimi peterimi službami (apostoli, preroki, pastorji, evangelisti in učitelji), ki kakor v zdravem ožilju krožijo “od hiše do hiše” skozi skupnosti, se lahko hišne cerkve mrežno združujejo v gibanja. Pri tem imajo posebno temeljno vlogo apostolsko in preroško obdarjeni ljudje (Ef 4,11–12; Ef 2,20). Pastor je sicer pomemben del celotne vodstvene skupine, ne more pa biti več kot le njen fragment, nekdo, ki “usposablja svete za služenje”. Njegova služba se mora sinergetsko dopolnjevati z ostalimi štirimi službami, sicer ne le da cerkvene skupnosti zaradi enolične duhovne diete zbolijo zaradi duhovnega pomanjkanja, marveč tudi on sam ne more ničesar bistvenega premakniti in rasti v svojem klicu.

7. Pravi sestavni deli, toda napačno zloženi

Pri sestavljanju “puzzle-sestavljanke” moramo sestavne dele zložiti v skladu s pravilno predlogo, sicer ne dobimo prave slike in tudi deli nimajo pravega smisla. Tudi v krščanstvu imamo na razpolago vse sestavne dele, vendar pa jih zaradi tradicije, oblastne miselnosti in religiozne prenapetosti skoraj vedno napačno sestavljamo. Enako kot obstaja voda v treh agregatnih stanjih, tj. kot led, tekoča voda in para, imajo tudi darovi služenja (Ef 4,11–12), npr. pastorska služba, tri oblike. Pogosto pa nastopajo z napačno obliko in na nepravem mestu. Zaradi cerkvenega klerikalizma so te službe zmrznile, zvodenele ali pa izparele v neobvezujočo korektnost. Tako kot je najbolje, če rože zalijemo z vodo, moramo tudi vseh pet služb, ki vzpodbujajo rast Cerkve, tj. apostolsko, preroško, pastorsko, evangelistično in učiteljsko, prevesti v nove (gledano cerkveno pa zelo stare) oblike, da bi sistem kot celota začel cveteti in da bi posameznik našel svoje mesto in smisel v neki širši celoti. Zato Cerkvi ni treba kolesa zgodovine obrniti nazaj – tega niti ne more – pač pa se mora vrniti k originalni predlogi.

8. Iz rok cerkvenih birokratov do duhovništva vseh verujočih

Novozavezne skupnosti nikoli ni vodil posamezen “sveti mož” ali celo “župnik”, ki bi bil kot namestnik za druge na poseben način povezan z Bogom in ki bi kot kak novozavezni Mojzes redno hranil razmeroma pasivne religiozne odjemalce.Duhovniški stan kot “posredovalno in zastopniško cono” med Bogom in človekom je krščanstvo prevzelo od poganskih verstev, v najboljšem primeru pa od judovstva. Stroga profesionalizacija Cerkve od časov Konstantina Velikega naprej je kot prekletstvo zdaj že dovolj dolgo bremenila Cerkev ter na umeten način delila Božje ljudstvo na laike in klerike. Po Novi zavezi “Bog samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus” (1 Tim 2,5). Če se religiozni profesionalci principielno rinejo med Boga in ljudstvo, Bog svoj blagoslov pač enostavno zadrži. Tempeljsko zagrinjalo je pretrgano in Bog omogoča direkten dostop do sebe vsakemu človeku po Jezusu Kristusu, ki je edina pot in edini zagovornik. Nič več ni potrebno, da ostanejo ljudje z Njim v stiku le prek zastopnikov neke religiozne kaste. Da bi “duhovništvo vseh verujočih”, na kar se sklicujemo zdaj že petsto let od prve reformacije naprej, privedli v prakso, bo potrebna popolna sprememba prakse, popolna sprememba sedanjega sistema profesionalizirane in zbirokratizirane Cerkve, ki bo v nasprotnem primeru potonila v religiozno brezpomembnost. Razen tega pa je birokracija najbolj hudičeva izmed vseh oblik upravljanja, saj v bistvu določa na vprašanja le dva možna odgovora: da ali ne. Zato ni prostora za spontanost, človečnost in bogato spreminjajoče se življenje. Birokratsko upravljanje je morda primerna oblika za politične in gospodarske ustanove, ne pa za krščanstvo. Zdi se, da Bog prav sedaj osvobaja svoje ljudstvo iz babilonskega suženjstva cerkvene birokracije in religioznih oblastnikov, da bi tako spremenil Cerkev v splošno dobrino – s tem, da jo bo dal v roke navadnih ljudi, ki so od Boga poklicani k nenavadnosti in ki morda, kot v starih časih, smrdijo po ribah, parfumu ali revoluciji.

9. Povratek od organizacijske v organsko obliko krščanstva

“Kristusovo telo” je najgloblja prispodoba krščanskega bistva ne pa nekega organiziranega mehanizma. Na lokalni ravni sestavljajo Cerkev številne duhovne družine, ki so medsebojno organsko povezane v mrežo. Način, kako so posamezne skupnosti medsebojno povezane, je integralni sestavni del sporočila kot celote. Iz maksimalne organiziranosti z minimalno organskostjo mora ponovno nastati minimalno organizirana oblika z maksimalno organskostjo.Pretirana organiziranost je doslej dušila organizem “Kristusovega telesa” kot prisilni jopič – iz strahu, da bi kaj krenilo v napačno smer. Vendar je strah nasprotje od verovanja, zato tudi ni vrlina na kateri gradi Bog svojo Cerkev. Strah hoče kontrolirati, vera lahko zaupa. Zato je kontrola morda dobra, toda zaupanje je boljše. Kristusovo telo je Bog zaupal v roke zvestih ljudi, ki imajo poseben karizmatični dar: sposobni so verovati, da Bog obvlada položaj tudi še potem, ko ga sami že zdavnaj več ne morejo. Politični ekumenizem in denominacijska hierarhija sta v preteklosti oba imela priložnost, da bi se uveljavila, vendar nista uspela. Zato je nujno, da ustvarimo regionalne in nacionalne odprte krščanske mreže, ki temeljijo na zaupanju, da bi se lahko tako ponovno razvile organske oblike krščanstva.

10. Kristjani častijo Boga, ne pa svojih bogoslužij

Za marsikaterega zunanjega opazovalca izgleda krščanstvo približno takole: Sveti ljudje gredo ob sveti uri na sveti dan v sveto zgradbo, da bi se udeležili svetega rituala, ki ga opravlja nek sveti človek v svetih oblačilih za ceno svete pristojbine. Ker zahtevajo takšne redne in k predstavam nagnjene dejavnosti, ki se imenujejo “bogoslužja”, velik organizacijski talent ob visokih upravnih stroških, so se kaj kmalu ti formalistični rituali in institucionalizirani vedenjski vzorci utrdili kot religiozna tradicija. Gledano statistično pa je eno do dve uri trajajoče nedeljsko bogoslužje z dvajset do tristo obiskovalci zelo drago, pri čemer pa kljub temu rodi le zelo malo sadu v obliki ljudi, ki bi bili kot Jezusovi učenci pripravljeni spremeniti svoje življenje. Z ekonomskega stališča je tradicionalno bogoslužje struktura, za katero so potrebna velika sredstva, ima pa slab izkoristek. Že od nekdaj je želja ljudi, da bi “na pravi način” častili Boga, vodila v mučne oblike denominacionalizma, konfesionalizma in nominalizma. Pri vsem tem se spregleduje dejstvo, da so kristjani poklicani k molitvi “v duhu in resnici”, ne pa k prepevanju starih pesmi v velikih in malih katedralah. Takšna miselnost, ki je usmerjena k velikim prireditvam in ki ugaja sama sebi, ko v cerkvi ponavlja pregovorni “amen”, ne upošteva, da vse življenje nenehno utripa, se stalno spreminja in je dobesedno neformalno. Če je krščanstvo “pot življenja”, potem je tudi po svojem bistvu neformalno in spontano, s stalno ponavljajočimi religioznimi rituali pa nad njim izvajamo le nasilje. Krščanstvo se mora osvoboditi “impozantnega gledališkega celebriranja” v cerkvenih prostorih in ponovno zaživeti odmevno vsakdanje življenje. To je resnično služenje Bogu.

11. Nič več “pripelji človeka v Cerkev”, marveč “Cerkev k človeku”

Cerkev se ponovno spreminja iz oblike “pridi” v obliko “pojdi”. Ena izmed posledic tega je, da se nič več ne trudimo spraviti ljudi v Cerkev, marveč Cerkev k ljudem. Poslanstvo Cerkve ne bo nikoli doseglo svojega cilja, če bo Cerkev le še dodajala k že obstoječi strukturi. To lahko doseže le preko spontane multiplikativne rasti ob kot kvas naraščajočem širjenju skupnosti, tudi med sloji prebivalstva, ki Jezusa še ne poznajo.

12. Gospodovo večerjo ponovno odkrivamo kot obed

Cerkveni tradiciji je uspelo, da v homeopatski obliki “slavi” Gospodovo večerjo z nekaj kapljicami vina, brezokusnim keksom in žalostnim obrazom. Vendar pa je krščanska Gospodova večerja bogat obed simboličnega pomena in ne simbolična večerja bogatega pomena. Bog kristjane zopet vodi od bogoslužnih maš nazaj k mizi, k obedu.

13. Od denominacijske k mestni cerkvi

Jezus je priklical v življenje gibanje, ki je danes prevzelo obliko globalno povezanih religioznih podjetij, ki ob medsebojni konkurenci vsaka zase tržijo svojo znamko krščanstva. Zaradi te razcepitve na blagovne znamke je protestantsko gibanje po svetu izgubilo svoj glas in postalo politično povsem nepomembno. Mnogo cerkva pogosto bolj skrbi za tradicionalne posebnosti in medsebojne religiozne spore kot za skupno pričevanje, ki naj bi ga z drugimi kristjani živeli pred svetom. Preprosto povedano, Jezus nikoli ni prosil ljudi, da naj bi se organizirali v denominacije. V zgodnjih dneh Cerkve so imeli kristjani dvojno identiteto: bili so nedvomno sledilci Jezusa Kristusa, navpično navzgor obrnjeni k Bogu; po drugi strani pa so našli pot v skupnost, oblikovano na temelju zemljepisnih danosti, kjer so se tu in sedaj obrnili tudi drug k drugemu ter ustvarjali skupnosti in gibanja. To pomeni, da se kristjani niso združevali le v sosedstvene in hišne cerkve, kjer so medsebojno delili svoje vsakdanje življenje in skrbi, marveč da so, kolikor so jim to dopuščale vsakokratne politične razmere, izražali občutneje svoje nove kolektivne identitete v Kristusu in se zbrali k slavilnim bogoslužjem mestnih ali regionalnih razsežnosti. Tam so slavili svojo enotnost kot skupno gibanje regije ali mesta in izkazovali svojo povezanost ter skupno izpoved pred svetom. Bog kliče krščanstvo, da se vrne prav k tem dimenzijam. Vrnitev k svetopisemskemu modelu “mestne cerkve” kot novi verodostojnosti hišnih cerkva sredi bivalnih naselij, povezani z mestnimi ali regionalnimi slavilnimi bogoslužji, kjer se redno srečujejo prav vsi kristjani iz regije, ne le da pospešuje kolektivno identiteto in duhovno verodostojnost kristjanov, marveč daje Cerkvi ponovno politično težo, pri čemer bo na ta način vzbujena prav tista pozornost, ki si jo krščansko sporočilo zasluži.

14. Razvijmo proti preganjanju odporno mentaliteto

Jezusa, ki je glava vseh kristjanov, so križali. Danes se njegovi nasledniki veliko bolj ukvarjajo s častnimi nazivi, z medaljami in s svojo spoštljivo vlogo v gospodarstvu, politiki in družbi, ali pa so, kar je še huje, tako zelo nekrščansko prilagojeni in mirni, da so postali skoraj povsem neopazni. Jezus pa je rekel: “Blagor tistim, ki bodo preganjani”. Svetopisemsko krščanstvo je zdrav izziv in tudi dejansko ogrožanje krščanske brezbožnosti in greha, ogrožanje sveta, ki so ga preplavili pohlep, materializem, ljubosumje in tendenca verjeti zares prav vse, če le ni zapisano v Svetem pismu. Vse to je privedlo do tega, da družba prevzema takšne vedenjske oblike na področju morale, spolnosti, denarja in oblasti, kakršne so razložljive le še z demonskimi vplivi. Krščanstvo, kakršno je razširjeno danes, k temu ne ponudi nikakršnega kontrastnega programa, marveč poteka v mnogih deželah enostavno preveč nedolžno in ljubko, da bi bilo vredno preganjanja. Če pa bodo kristjani ponovno začeli spoštovati novozavezne vrednote in živeti življenje, ki sledi iz njih, ter npr. spet nesramno po imenu razkrivati grehe, bo okolje prizadeto globoko v jedru svoje zavesti. Kot doslej se bo odzvalo bodisi s spreobrnjenjem bodisi s preganjanjem. Namesto da si v namišljeni religiozni svobodi v udobnem okolju gradijo varna gnezda, se bodo kristjani morali kmalu spet navaditi, da jih odkrivajo za glavne krivce in črne ovce, ki so modernemu sužnjevanju zabavi in neprikritemu čaščenju lastnega jaza, temu lažnemu cilju vesolja, zgolj v napoto.Zato bodo prebujeni kristjani prav kmalu čutili posledice odzivov fundamentalističnega liberalizma in “represivno toleranco” sveta, ki je izgubil svoje absolutne norme, ker se je uprl priznanju absolutnih standardov svojega Boga in Stvarnika. Prej, kot si mislijo, bodo kristjani v zvezi z naraščajočimi ideologizacijami, privatizacijami in politiko dobili priložnost skupaj z Jezusom sesti na zatožno klop družbe dobrega počutja. Prav ravnajo, če se že zdaj pripravljajo na prihodnost, tako da si privzgajajo duha in gradijo cerkveno strukturo, ki je bosta odporna proti preganjanju.

15. Cerkev pride v domove

Kje na svetu je najpreprostejše mesto za posameznika, da bo videti svet? Skrije se za veliko prižnico, oblečen s svetim duhovniškim oblačilom, pridiga svete besede brezoblični množici, nato pa izgine v svojo pisarno. Kje pa je najbolj izpostavljeno in zato najpomembnejše mesto za posameznika, da bo zares svet? Doma, v družbi svoje žene in otrok, kjer je vse, kar reče in dela, podvrženo preizkušanju in primerjanju z realnostjo. Tukaj je vsako farizejstvo obsojeno na smrt. Tu se preverja verodostojnost. Najširše množice kristjanov so od zakoreninjenosti v družino, tega najočitnejšega mesta neuspeha, pobegnile v svete dvorane, kjer daleč proč od vsakdana opravljajo umetna bogoslužja. Bog pa si prav zdaj osvaja domove kot mesta za bogoslužje, s čimer se Cerkev ponovno vrača k lastnim koreninam, tja, od koder je prišla, h gibanju hišnih cerkva. Tako Cerkev dobesedno prihaja domov. V zadnji fazi zgodovine človeštva, tik pred ponovnim prihodom Jezusa Kristusa, se zaključuje tudi krog zgodovine Cerkve.

Ko kristjani iz vseh socialnih slojev in kulturnih okolij, življenjskih usod in denominacij zaslišijo razločen odmev tega, kar Cerkvi govori Božji Duh, začnejo delovati dobesedno kot eno telo, začnejo globalno poslušati in lokalno delovati. Tedaj bodo nehali prositi Boga, da blagoslovi to, kar delajo, začeli pa bodo delati to, kar Bog blagoslavlja. Zaradi tega se bodo začeli v lastnem sosedskem okolju združevati v hišne skupnosti ter se zbirati k slavilnim bogoslužjem na regionalni ali mestni ravni.

Tudi ti si vabljen, da se pridružiš temu odprtemu gibanju in prispevaš svoj del. Tako bo verjetno tudi tvoj dom spremenjen v hišo, ki spreminja svet.

---

(Iz knjige avtorja Wolfganga Simsona: Hiše, ki spreminjajo svet)

Wolfgang Simson deluje kot svetovalec za strategijo, raziskovalec in novinar pri Dawn International Networku. Po tem, ko je bil zaposlen kot socialni delavec in voznik taksija v Stuttgartu, je v Švici, Belgiji in ZDA študiral teologijo in misijone. Poleg tega je mnogo potoval in raziskoval cerkve, ki rastejo, ter gibanja za ustanavljanje novih cerkva. Je član odbora tako angleške kakor nemške Zveze za rast Cerkve, član Lausanske delovne skupine v Nemčiji in urednik Dawn Fridayfaxa. Wolfgang Simson je madžarskega, nemškega in judovskega porekla; porečen je z Indijko Mercy. Imata tri sinove in trenutno živita v Madrasu, v južni Indiji.